Gledala sim raj odperti
In zveličanih obraz,
Vonder upa v raju nimam,
Le na zemlji upam jaz!
Ah, de šla si naložiti
Meni strašno breme to!
Je zamoglo kamen biti
Serce rahlo stvarjeno?
Kadar hočeš razodeti,
Kaj zamore večni Bog,
Angele izvoli svoje,
Čiste duhe pošli krog.
Nevmerjoče, nečutljive,
Ki ne znajo, kaj je zlo;
Ne pokliči šibke dive,
Pastirica ni za to!
Kaj mi már je vojsk osode,
Kaj mi már kraljevih svad?
Jagneta sim mirno pasla
Na višavi tihih trat.
Ti v življenje me zagnala,
V knežki dom ošabni si,
Tak pregrehi v plen me dala, —
Moja volja bila ni!
- Drugi nastop.
- Sorelka. Jovana.
Sorelka
(pride živo ganjena; zagledavši divico, se ji približa in jo objame;
- potém se naglo premisli in pred njo poklekne.)
Ne! Tako ne! Pred tabo v prahu —
Jovana
(jo hoče vzdignuti.)
Vstani!
Kaj delaš? Ti pozabiš mene in sebe!
Sorelka.
Dovoli tak! Veselja moč me tira
Pred tebe na kolena. — Pričo Boga
Olajšati prepolno serce moram;
Nevidniga častim vladarja v tebi.
