Tibo d' Ark.
De! Nje jokavredni oče,
Ki ga osoda Božja sem pritira,
Nesrečno de zatoži lastno dete.
Burgún.
Ha! Kaj je to!
Düšatel.
Zdaj strašno bo danilo!
Tibo d' Ark
(kralju.)
Z močjo nebeško, meniš, de si rešen?
Omamljen knez! Oslepljen ljud francozki!
Vi rešeni — s peklensko ste zvijačo.
(Vse se ostrašeno nazaj vmakne).
Dünoa.
Norí ta človek?
Tibo d' Ark.
Ti noríš, ne jez;
In ta epiškop modri, in vi vsi,
Ki mislite, de gospodár nebeški
Se razodeva po priprosti dekli.
Daj! Skusimo, alj bo očetu v lice
Poterdila laží sleparstvo derznih,
S katermi ljud in kralja golufá.
V imenu Trojnojedniga tam gori,
Če čista si in sveta, odgovori!
(Splohno molčanje; vse oči so v Jovano obernjene; ona se ne gane.)
Sorelka.
Moj Bog, molčí!
Tibo d' Ark.
Se vé! Molčati mora
O strašnimu imenu, ki se mu
Clo pekla brezdno klanja trepetaje!
Svetnica ona, od Bogá poslana? —
V prekletim kraju je skovano bilo.
Pod coperskim drevesam, kjer je somen
Od nekdaj zlim duhovam, tam prodala
Je nevmerjoči del sovražniku
Človeškim za posvetno kratko slavo.
Rokav ji zavihajte; glejte pike,
S katermi jo zaznamoval jo satan!
