Zmerzline terd, do pasa sneg telesu,
Obernjene v zapadni kraj očí,
Zastala kot so v zadnimu slovesu,
To bil je on, — jetnik preteklih dni.
II. Bestujev.
„Zarisal bo" nebeški serd mu kraj,
Bog zove se — povračba — v zgodovini,
In greha plod ne žene cvetja, znaj!"
Donelo tak Jakucka krog je v tmini,
Junak je te grozivne slova pel,
Obsodbe jek v oserčja globočini.
Učen gospod, ki v kraj je ta zadel,
Nenadno le, je slišal petje nočno,
In glasa bil polaškiga vesel.
Kdo si, povej! popraša pevca ročno,
In ti, ki pitaš? pesem moja je,
Mi braniti, ne bo ti stekla točno.
Ki praša te, je radoveden le,
Ker pesem ga je ganula globoko
Poruga mu in šala tuje ste.
Pozdravim te, ti žarko stisnem roko,
Ne greni ti odgovora ponos,
Ker serce dnes mi dviga se visoko.
Mi bodi gost, dovoli mi napros,
Povedal bom ti zvesto brez pomude,
Kar vedeti te žene, kos na kos.
Na sredi sim te puste zime hude
Slavulj sibirski, ki tu dan in noč
K sočutju pas budí ledene grude.
Mi prosta je ostala gerla moč,
Napolneno to serce je poguma,
In serd in čert ne vmakneta se proč.
Pomaga Bog, prisili stiskov šuma,
So zvezde uk, on kliče skoz in skoz:
Naprej ko me! kazalo smo razuma.
Poglej navpik nad nama zvezdni voz,
Še kviško gre, počasno se dviguje,
Obernul pak bo kmalo v nižo nos.
Ja v niži sim; — višave so za druje!
Pa upam de zadene še me red,
Ni prazen puh, kar tu v oserčju snuje.
Osvete dan zabliskal bo mi spet,
Zdaj guga se dvomljivo ravnovaga,
Pa dala bo zaterta plat odvet.
