Burgún.
Ohrani Bog nas! Kake strašne znamnja!
Düšatel
(kralju:)
Bežímo proč, moj kralj, iz kraja tega!
Verhepiškop
(Jovani:)
V imenu Božjim prašam te: Molčiš
Krivice alj nedolžnosti si svesta?
Če groma glas pričuje za-te, primi
Ta sveti križ in daj nam znamenje!
(Jovana se ne gane. Novo silno treskanje. Kralj, Sorelka, Verhepiškop,
- Burgün, Lahir, Düšatel odidejo.)
- Dvanajsti nastop.
- Dünoa. Jovana.
Dünoa.
Ti moja si — O pervimu pogledu
Sim ti zaúpal, in še mislim tako.
Več tebi, ko vsim znamenjam, ko gromu
Nad mano govorečimu verujem.
Molčé zaveržeš ti v ponosnim serdu,
Nedolžnosti si svete svoje svesta,
Razjasnjenje nesramne tožbe take.
— Zaverzi jo, le meni se zaúpaj;
Nedolžnosti ne dvomim tvoje nikdar.
Ne reci nič; le roko mi podaj
V zalogo, v znamenje, de na-me se,
In na pravico svojo se zaneseš.
(Dünoa ji roko poda. Jovana se strese in se urno proč oberne; on od
- groze stisnjen oterpne.)
- Trinajsti nastop.
Jovana. Dünoa. Düšatel. Potem Remon.
Düšatel
(povernivši se.)
Jovana d' Ark! Kralj čejo dovoliti,
De mesto to zapustite slobodno.
Odperte vrata so. Ne bojte se
