Razvije vonder nej se kakor bodi,
Mi eniga alj clruziga smo krivi:
Branili smo z orožjem se peklenskim,
Alj blaznovaje svetnico pregnali,
Nebeški serd oboje prebudí,
In kliče britke kazni v to deržavo.
- Osmi nastop.
Prejšni. Žlahtnik pride. Potem Remon.
Žlahtnik.
Po tebi praša mlad ovčar, o knez!
On terja, naglo s tabo govoriti.
De pride, pravi, od divíce. —
Dünoa.
Urno!
Pripélji ga! Od nje poslan je.
(Žlahtnik odprè Remonu vrata. Dünoa temu naglo nasproti stopi.)
Kje je,
Kje je divica?
Remon.
Blagor vam, o knez!
In blagor meni, de pobožniga
Epiškopa, zatertih hrambo sveto,
Očeta zapušenih, tukej najdem!
Dünoa.
Kje je divica, kje?
Verhepiškop.
Moj sin, govori!
Remon.
Ne copernica, o gospod! Pričujem
Pri živim Bogu in pri vsih svetnikih.
Ljud moti se. Pregnali ste nedolžnost,
Poslanko Božjo ste zavergli.
Dünoa.
Kje je?
Govori urno!
Remon.
Družba bil sim ji
Na begu po ardenskim pustim gojzdu;
