Doveršen je sikulski zbor za zdej,
In umniši presodil je znabiti,
Ko drugi kter med nami osorej.
Napitani poslanci in naliti
Domu ko se ponosno vernejo,
Neh namok, se jame kraj sušiti,
In spravljene pod streho žita so.
Kondulimo Sofija in njena otroka.
I.
Terdnjava Misolungi, si padla, si posip,
Junaki so pobiti, moriša clo si kip,
Mozlim, ki vero kolne, od tu in tam prispè,
Le mertve trupla najde, ko za bezečim žgè.
Kondúlimo Sofija, udova žena zdaj, —
Suprugu v boju padšim je v del nebeški raj;
Objema z britkim sercam otroka svoja dva,
Pnhodni čas preceni in groze trepeta.
Divica, hči cveteča, primerjati se sme
Clo Veneri, od koje starinstvo nam pové;
Še ne mladenč odrašen rumenokodrat sin
Iz misli ravno stresa igrač otročjih čin.
„Bežimo, daj! že v mesto Turčin nečist vihrá,
So vrata ene proste, še tam se vteči da;
Pod pazho vzel ti puško očeta svôga boš,
Si scer fantin, pa stisk te prisili biti mož!
Sramota nam se bliža, sramota nam pertí,
Bežimo pred sramoto, pogin nas ne straší;
Posledni strel prihrani, bom dala ja ti znam,
Naznačila ti dobo, pokazala ti kam."
Valí po vsaki cesti se groze, bede rop,
Bežečih otročičev, udovih mater trop,
Se gnetijo v gošave in hribe krog in krog,
Požar gorečih domov pa bliska v jok in stok.
Jezdeče trume burno v okrogu vihrajo,
Lovi vši mlade sužne na vsakim kraju so,
O, vlijte se mi solze! Sofije ni nikír,
Ni njenih dveh; ne vidim, ko motni beg in dir.
