Ljubezen in veselje, ti draga moja, kaj?
Nevihta me napada, pogín grozi mi zdaj.
Ja nisim kralj ovenčan v ozidju tih višín,
Le besniga sim časa, potresa plašni sin.
Prazna skusba.
Nevoljin bil je nekido,
De zadej ima kite zlo,
Saj de bi bilo spredej.
Le kako to doseže se?
I nu, okrog! storjeno je —
On skusi. — Rep je zadej.
Se zavertí na desno plat,
Kaj zlodja? rep je zmirej zad,
Na herbet vedno visi.
Zdaj zaverti se urnih krač
Na levo stran in clo drugač,
Pa kita je od zadej.
Vertí se sem, vertí se tje,
Je prazen trud, zastonj je vse,
Na herbet kita visi.
Se suče ko vertavka zdej
Nazaj, navniz, nastran, naprej,
Neplodno! rep je zadej.
Se suče zmir še zdajnih dni,
On misli: končno steče mil
Zastonj! repák je zadej.
Tako teče svet.
Ko bil sim še domá fantín,
Nevkretni, rogovilni sin,
Je šiba pela gosto;
Ko sim potem odrasel bil,
Pismenkovati se učil,
Ni bilo manj priprosto.
