Kdor komaj čerkice pozná,
In šiba brati sili ga,
Je mučenik na sveti.
Tak stekel je mladosti kras,
Ja upal vedno bolji čas,
Pa hujši jame creti.
Me živeža popade skerb,
Priklanjal glavo sim in gerb,
Denar je vsak dan tujši,
Ko nekaj dnarja pridobim,
Si koj suprugo navalim,
Zdaj bilo je še hujši.
Sim hvalil to, sim drugo klel,
Korbač kadkada v roke vzel,
Zamašil tud ušesa.
Otročje leta moje ste,
Življenja vonder cvet bilè,
Zaperte so nebesa.
Poterpež.
Ko nekda mlade dobe sim keglati pričel,
Je teklo vse narobe, sim redkokrat zadel.
Sim bil ko cesar bistri dežel Aromate,
So žerli med ministri, on pil pelinko je.
Je lovec bil netruden, je strelal serca živ,
Zadetja bil je muden, le merlej tem je kriv.
Kdo graja merlej zliga? Le roka ta je serp,
Fantin, ki kegle dviga, kričí: prenos, poterp!
Prenos! — poterp! — oslabil o tem je um prestar,
Sim keglati pozabil, ni tarče več mi mar.
Poterp in terp! — te viže zapeti mora vsak,
Ki kakor ja do niže prispè posvetnih tlak.
Pojmo.
V tovarštvu družbe mile na trati rad sedím,
De tug pozabim sile, popevke žvergolim,
Ko tarnja me napade, beží od mene vse,
Zapojem kroglih slade, in serce zdravo je.
