Pa v Severu zabliska žar,
Razdene hipno skerb in kvar:
Je ognja novi samolet?
Al je labud pobede vnet?
In gromno vriska vsih plati:
Pobožnih Bog ne zapustí,
Končan je mar, doveršen stok,
Viktorja nam, — je z nami Bog!
Pevca urot.
Je bil nekdajne dobe sloveči grad visok,
Grozil je krogu suhim, blešil čez morja mok,
Duhtečih vertov množtvo je bilo vsih platí,
V njih toljko vodometov, de moč izreči ni.
Zmagavni kralj ošabno je v gradu stanoval,
Sedeč na zlatu čmerno ko siv oblak sijal,
Kar misli je strahota, pogled le serd in čert,
Strupeni bič beseda, podpis gotova smert.
Dva verla pevca nekdaj upotita se v grad,
Nju eden star in siv že, rudeč je drug i mlad;
Sivor pod pazho harpo na krasnim konju jaš,
Tik njega čil korači mu čversti mlad pajdaš.
Sivor mladenču reče: Pripravi se mi, sin!
Nar slajši glas izrazi iz čuta globočín,
Zedini vse kreposti, veselje, bol in slast,
De panava, ak da se, vladarju zlo pošast.
Že v lišpani dvorani je pevcov slavni par,
S kraljico na prestolu suprug sedí vladar;
On strašno lepo kinčen, polnočni merkli zor,
In ona miloserčna je lune slika skor.
Sivor na strune vdari, prebira lično jih,
Soglasno zmir glasnejši doní pomen iz njih,
Mladenča petje zdi se nebeški klic višín,
In sivca glas globoki mu jeka nočnih tmin.
Prepevata ljubezen, nekdajni zlati čas,
Slobodo in junaštvo, zvestobe blesk in kras,
Kar serca vžgè človeške, kar budi snage čut,
Kar misli dviga kviško in jarm olajša ljut.
