Tista krasna cvetne lope
Bo vladar prihodnih dob,
Vklanjam ja se v časa stope,
Zeva gladno v mene grob."
Te besede ko izusti,
Z bledo ustnico sivor,
Omahaven dušo spusti,
Cepne sam raz konja skor.
Nek oproda berž oprè ga,
Dene na zeleno tje,
Pa ovreti konca zlega
Nemogoče družbi je.
In divica se približa
Nagloma iz lopnih senc,
Rahlo se k merliču zniža,
Vredi mu ob glavi venc:
„Slavo v tvojo vse ti idi,
Nikdo bil ti ni enak!
Žalibog! — de malo pridi
Mertvimu češenja znak."
Pomlad na pokopališu.
Speši, speši mirni vert
S krili rožnim se oviti,
Vidu, kar nanaša smert,
Saj poveršno v cvetje skriti!
Marsiktere si pobral,
Ki so dragi meni bili,
Križme ne za rane dal,
Me izročil tuge sili.
Mene tud zahtevaš, vem, —
Tode hoče se mi zdeti,
De imam na svetu tem
Še Slovencam nekaj peti.
Vitez Paris.
Paris je nar lepši vitez,
Serca vse mu spejo v rop,
Z vedle so gospé kraljične,
Ki na dvoru nosjo čop.
