Pustita ga tedaj pri miru!"
Razsodba zadovolila
Je ta obá nasprotnika,
Telesu dušico sta dala,
Ter ga na prejšno mesto djala.
Ko mnih je zdrav na nogah bil,
Se ni na bervi zlo mudíl,
Iz pustiga je zginul kraja,
Enako tem, ki vgleda zmaja,
Vesel de spet je kviško stal,
Je kratkoma slovó jemal,
Domú hití v priliki munje,
Ožmè poveršno mokre cunje,
In misli plah, bojezni stert,
De kruto še ga davi smert.
Že drugi dan, se ve, za rana
Pridirja knez do samostana,
Pokliče skup miništvo vse,
Omenjen brat clo moker je.
Z opatam Ribani se približa,
Pogovor sorte te naviža:
Povejte brat, le mem gredoč,
Kak bilo je preteklo noč?
Zapomnite jo za prihodno,
„Po bervih pazno, ne nerodno!"
Gospodu tem povejte vse
Kaj prigodilo vam se je!"
Je mniha sram do duše bilo,
Rudeče krog in krog oblilo,
Ko razodet je tako stal,
Na znanje scer je pično dal,
Ker vidi to de terja sodba,
Tak prišla je na dan prigodba.
Se dnešni dan se v Normandí
Prigovor ta pozabil ni:
„Pobožni brat, ko sonce merkne,
Na bervi mar! — de ne spoderkne!"
Suhi list.
Sferčí iz lipe suhi list,
Zakaj? — Življenja sit je tist;
Ko je zelen na lipi bil,
Je kaki cvet za mene klil.
Njegovo bitje, kratko res,
Terdnejši je ko burni ples,
