Zelen je le nekoljko dni,
Še krajši cvet je radosti.
Rolan skitonos.
S prijatli Karol bil je car
Pri južni volje zlate,
Jedí, pijač obilni dar
Po mizah krog za svate.
Iz prebogatih carskih skrinj
Zlatá, srebrá, ter blagotín
Je bliskala dvorana.
Prijatlu reče car nasprot:
Ta blesk! — pa kaj mi plodi?
Se slava vonder vsih dragot
Med nami ne nahodi.
Tist lišp, ki soncu je enak,
Imá še v skitu nek orjak
V Ardenskih pušb gošavi.
Grof Rihard, višji škof Turpin,
Hajmon, ter Najm bavarski,
Milon Aglant in grof Garin,
Vsi vdani volji carski,
Oblečejo se v jeklo kar,
Želeči trud in boj in kvar,
Tak dirjajo v Ardene.
Milonu reče sin Rolan:
„Me čujte, oča mili!
Ak mislite, de ni še dan,
Boril de bi se v sili,
Pustite le de z vami grem,
Vam skit in kopje nesti smem,
In kar bo scer potrebno."
Se vpotijo vsi skupno v les,
In jahajo v Ardene,
Ko senčniga so gojzda vmes,
Na svojo vsak jo krene.
Rolan je zmir očeta tik,
O boku meč, na rami pik,
Vesel poklica tega.
Po noči tak, ob dnevu kak,
Pregledajo vse kote,
