Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/69

„Se mi pogleda vredno zdi
Orodje to junaško!
Se že potim o teži ves,
Hej, vina! scer mi pride kes,
De zlodja sim se lotil.

Grof Rihard peš približa se,
Kraj konja le korači,
Oklep na herbtu tega je
Težak, de skor ga stlači:
„Kdor gre iskat bo našel več,
Zna biti tud orjaški meč,
Je to dovolj mi bilo."

Garín se bliža jako vnet,
Tiší ga zlo skitnina:
„Skit nese on, in to je cvet,
Ker not je dragotina!"
„Ja imam skit! — da, da! je res,
Le nekaj grenkiga je vmes,
Je zginul biser isti."

Posledni dojde knez Milón,
Že blizo grada jaha,
Počasno se premika on,
Mu žalno glava maha.
Tik njega jezdi, malo zad,
Kolan, njegov oproda mlad,
Sledivši mu z orožjem.

Ko blizo zdaj poslopja sta,
Potegne brez omene
Iz gerba gerčo lastniga,
Na mesto biser dene.
Ta koj zabliska krog in krog,
Brez madeža in druzih prog,
Svetlejši kakor sonce.

Ko kralj zagleda čudni žar,
Ki vmrači svit mu krone,
Izusti ves osupnjen kar:
„O, blagor ti, Milone!
Orjaka ti si ga razdjal,
Mu sredstva brambe vse pobral,
Dobil mi dragotino.

Stermeč Milon se koj ozrè,
Začudjen clo svitlobe: