Se zgrabita, zadeneta,
Kervi ožmeh je srajca vsa;
Obá na tleh, tu stenj tam stok!
Je žertva vsak nasprotnih rok.
In hči prispè na borbe kraj,
Kje bil bi oče gleda zdaj,
In najde, oj! merličev par, —
Divjá, kričí obupna stvar.
„Preljuba hči, je steklo vprek!
To srajco kak si tkala nek?'
Pozvala nisi zlodja ti,
Al pa diviška roka ni?"
Da! zlodja sim zaklicala,
Diviška pak ni roka ta;
Pre zlo — — mi znan je vbitelj tvoj,
Sim tkala tak ti v smert povoj.
Jelšni škrat.
Kdo jaha zapoznen ob vihri v noč?
Je oče ki sinka tiší v naroč;
De grel bi fantiča života hlap,
Tik sebe ga varje ponočnih sap.
Moj dragi, kaj skrivaš pod suknjo se ti?
Škrat jelšni, moj oče, za nama derčí,
Na glavi mu krona je, zadej repak!
Moj ljubi, sopuha le videz je tak.
Čuj, dete premilo, podaj se z menoj!
Igral bom prekrasno igranje s teboj;
Na bregu porečja je polno cvetlic,
Ti dala bo majka igrač in petic."
Moj oče, moj oče, al čuješ al ne,
Kaj kraljič ta jelšni obeta mi vse,
Le mirno, moj sinko, ničesar to ni! —
Po germih, po listju le pihlej šumi.
„Le z mano, le z mano, nikar se ne boj,
Boš plesati gledal pri meni nocoj;
