Pripognil kdo bi se za takim,
Za kosam podkve, ništa vsakim?
Zatorej on pogleda preč,
Ko de bi čul ne bil to reč.
Gospod, ko scer preblagi tam,
Pobere zdaj železo sam,
In ne omeni žal besede.
Potem ko skozi mesto grede,
Približa se kovačnicí,
Prodá razlom za solde tri.
Čez terg gredé v namembi zlati
Na prodaj vidi črešne stati,
Jih kupi kakor drugi vsak,
Kar voljno da se za trojak;
Jih spravi v suknjo stare vade
Za žejo in za ust poslade.
So zunej vrat nasprotnih zdaj,
Pustota, pesk, in žar je kraj,
Brez hiš je vse, clo brez dreves,
Vročina vrè iz viš nebes,
Tak de za serk vodé bi rad
Popotni dal blagá zaklad.
Gospod je spredej pervi zvesto,
In — črešnico spusti na cesto.
Šenpeter plane koj za njo,
Ko de bi bila biser clo,
In zernice mu je dišalo.
Gospod, ko steče dobe malo,
Spustí nasledno črešno v prah,
Za ktero un zderčí namah.
Gospod ga tak molčé prisili,
De zlo za sadjem rogovili.
Terpelo to je dolgi čas. —
Potem gospod povzdigne glas:
Bi bil se dob primernih trudil,
Te biserce bi lajši grudil,
Ki zaničuje malo stvar,
Obrača v manjši trud in mar.
Šolski učitelj.
Učitelj na deželi nek
Je kmečkih sit bil svojih skrek
On misli bolji se vravnati,
