Gosposko družbo poiskati.
V poslopje mestno se podá,
Do vrat salona priti zna.
Odprè, gre noter; — koj osupne,
Se vstraši te blešobe skupne;
Na levo berž prikloni se,
Ker nek bogat nasprot mu je.
Pa zadej tik je drugi stal,
Tem z ritjo pah je v trebuh dal.
In ta, se ve de, zarenčí,
Enaki bersk prijeten ni.
Popravil rad on to bi bil,
Pa ker se je okrog vertil,
Je tu in tam teptal na noge,
Bolesti belil in stopa proge.
Ko prosi te odpušenja,
On drugim zrok pritožbe da.
Med novo družbo to prevzetno
Priklanja on se tak nevkretno,
De zadnič neki merčen slon
Ga pahne ljut pri vratah von.
Odrešen tak, on speši preč,
In misli: sim prezlo boječ,
Kdor bilko se storí iz groze,
Popipljejo, požró ga koze.
Ošabno zdaj po koncu gré,
Po stezah ne, naravnost le,
Čez travnik, polja, setve, žita,
Tak svoj pogum ljudem očita.
Nakrat pribriše zavalúh,
Ga vzgè, ko trešil bi, zaúh,
Ne praša, ne od kod, ne kdo je.
Tepen pa tak razloži svoje:
Je bila res po kmečko vsa,
Tud mozga v sebi dost imá,
Bog daj de bi prijatli taki
Nasprot hodili v dobi vsaki,
De bi od mene se učil,
Ki sam je ni zaúh dobil!
Ne velja, ne ta, ne una.
Ak sužniga se sam storiš,
Si vsmiljenja ne pridobiš;
