Če misliš sam de si gospod,
Bo koj ti celi svet nasprot;
Če pa ostaneš kakor si,
Na pot ovér ti vsak valí.
Maja peti dan.
Je bil! — — In glej, brez gibanja,
Izdihleju po zadnim,
Leží, brez pretja gromniga,
Bledé v povoju hladnim;
Osupnjen clo, prigodbe zmét,
Stermí izida svet.
On tehta mut posledni čas
Rušivniga junaka,
Dvomé de slični kvar in kras
Pri hodni h dni ga čaka;
Ki stavbe zmel je davnih dob
Nakrat! — orjaški stop!
Na tronu blesk, pregleda ga
Moj duh, čutivši slade,
Potem je z njim Evropa vsa,
Pa zderkne — vstaja — pade;
In štatvo zbito iz višín
Obsodi tma — mravlin.
Nedohodljiv prilizvanju,
Nedosegljiv posili,
Pravedni duh zapoje mu,
„Viktorja!" pesme v krili;
Mu z lavorjem ovenča grob
V opombo pridših dob.
Od nemških gor do Piramid,
Od Atlasa do Rena,
Previhral plan je, stenja zid,
Namah ko žarna sena;
Do Kalpe, Grecje, Moskovc
Je venec njemu vse.
Je slava to? — Prihodnim nej
Presodba v tem ostane,
Prikloni vsak zbujen za zdej
