Naskriž roké, gledaje v dlan,
Zamišlen glavo zniža,
Nakrat zasveti — hud je stisk! —
Mu gled ko nočni blisk.
V opombi gleda čudni vlak
Naroda tik naroda,
Pokrit z vozništvam širni tlak,
Evropo polno zgoda;
On sliši volje svoje grom,
Razmotri sveta lom.
In prah je vse! — Obup mordè
Mu zmel je to življenje?
Ne misli tak! do konca je
Ohranil vero, zdenje.
Krepkejši je poklical glas
Ga v bolji kraj od nas.
Je peljal ga cvetečo pot
Nar slajšiga nam upa,
V pokoja raj, ki čist je zmot,
Nestalnih želj in hrupa;
Pozabljenju kjer gre v oblast
Posvetna vsaka čast.
Nebes nevmerla sladka hči,
Ti vera premagljiva!
Spomín na vek ostane ti:
Osoba perva živa
Nikdar se ni priklanjala
Sovražtvu Golgata.
Od tih pešic ostanka proč
Besedo krivo vsako!
Le on, ki da, ki vzame moč,
Sam Bog je sodil tako,
Pa v žaru bil je bolečin
Posledni mu spomin.
Lücov divji gon.
Kaj sveti po gojzdu se v soncu tam,
Ko bližej in bližej prihaja?
