Stran:Krajnskazb2.djvu/33

—32 —

Piſar.
Pezhene, ljubzhik! piſheta na ſveti
Nikomur niſo v’ gerlo perletele;
Bres truda vezhno ſe ne da shiveti.
Beſede sraſhene, beſede srele,
Ne v’ rotah, po planjavi ne kmetije,
Nikir ne bodo ti na noſ viſele;
Poſluſhaj ga, kako jo on savije,
Jesika ſol, lepota, de le sine,
In pravo ti vesanje ſe odkrije.
Tam pul’jo beſedi ſe korenine;
K’ tim deni konze: azha, iſhzhe, uha,
On, ovka, ovz in druge pertikline,
To terdno ſkupej svári; permaruha!
Lahkó boſh v’ kosji rog ugnal ˛Slovenze,
In proti tebi bo Dobrovſki — muha.
Uzhenz.
O slati uk! — Adijo, meſtne ſenze!
Apolon drugi bodem ſred kosarjov
˛Si v’ rotah pletil nevmerjozhe venze. —
Al’ Krajnſko ludſtvo nekdaj ni altarjov
Minerve in Apólona imélo,
Od Gerſhkih, od Latinſkih je piſarjov