Pesm. 5. 6. topila, kadar boſte Chriſtusu k’ zhaſti pejli: kadar vam bo on k’ serzu govoril.
Pojte njeh tedej sami sebi, inu drugim k’ vesellu, troshtu, inu dushe ſvelizhanju. Se v’ ſhalloſti, v’ zvibleh, v’ zagovitneh mislah, v’ ene, al’ druge skushnave? ſapoj si eno, katira se teb’ bode k’ temo zil’, inu konzo bulshe ſdela. Toku ſnash tudi drugem dobro ſturiti. Enemu, katire se je v’ greshno perloſhnoſt namęnil, ſapoj eno, de v’ se gre, inu se na bulshe pomisle: enemu trdovratnemu greshneku ſapoj od zhasne pokure, od groſe vezhne shtrafenge. Tudi Pesme so ſhe skalle ſa sabo, potegnile, terde serza omehzhalle, de so solſe te pokure ked ſtudente od sebe dalle; ſakaj koker se ta perjetne glas duhovneh Pesm ſashlishe (poterdi tu en S. Iſidor l. 3. de Summ. bon. c. 7.) se dusha k’ nagnenju te brumnoſte omehzhy S. Augushtin si je sam tu skusel, de na glas teh hvalneh, inu duhovskeh Pesm so njegove ozhy solſe te grevenge tozhile, inu meni je blu dobru per njeh, prizhuje sam l. 9. Confeſſ. c. 6.
