188
Jezusovim pravit, kako je čudno, od merlvih vstal on, ktiriga so pokopaniga varvali. — Glejte, tak so sovražniki sami pcrvo pričo postovili vojmke, de je Kristus od mertvih vstal ino živi. Za to pa tudi niso drujiga vedeli, kakor vojšake z dnarmi podkupiti naj rečejo, de so spali, ino prijatli Jezu sovo Iruplo vkradli. Alj kdo ho tako ncspanjetno laž verjel)
Druga veliko lepsi priča Jezusoviga vstajenja so bogabo- ječe žene, ktire so v nedelo jutro zgodaj sle mertvimu Jezusu posledno čast mazilenja izkazaf. „Kdo nam bo kamen odva lil?-' so po poti djale, zakaj silo velik je bil. In kedar blizo pridejo, pokapališe odperto vgledajo, v pokopi perle čedno zravnane ino v stran položene vidijo, razločijo kraj, kamor so ga položili, čudo premišlovaje stermijo, kar angela v belim oblačili vidijo ino vesele besede zaslisijo: „Kaj jišete živiga med merlvimi? Vstal je, ni ga več tukaj. Le poglejte kraj, kamor so ga položili. Prepričane, de je resnično od mertvih vstal, kakor je obljubil, hitijo uposlelnam pravit. Oni pa ne verjejo, ino so nam ravno skuz to svojo lerdo in po časno vero Iretja lerdna priča vstajenja Jezusoviga.
Peter ino Janez, na to kar so žene povedale, h pokopa- lišu dirjata. Janez mlajsi Petra prehiti ino pervi do pokopa- lisa pride, se pa va-nj ne upa. Peter za njim prisopiha ino na ravnost v pokop pogleda. Vse najdeta, kakor so žene povedale, ker pa Jezusa najdla nista, se h drugim apostelnam poverneta, jim pripovedvaje, kar sta vidila. V tih pogovorah Jezus skuz zaperle douri mednje stopi njih pozdravši: „Mir vam bodi! Ne bojte se, jaz sim." V strahi ne vedo, ali je v resnici Jezus, bolj kaka prikazen. „PogIejte, veli Jezus, moje roke ino noge, de sim za res; saj duh mesa ino kosti nima, kakor mene vidite, de jih imam. Dajte mi česar jesti, naj vas prepričam de sim." Ino kedar z njim jedo ino pijejo, se prepričajo, de je Kristus v resnici od merlvih vstal, ino živi. Od veselja ne vejo apostelni kaj početi, alj ko bi trenil Jezus iz med njih zgine. Še niso si od perviga veselja prav odihnili, že prideta pozno na večer tovarša dva, ki sta v Emavz hodila, veselo pravit, kako sta z njim na poti govo rila, ino kako sta ga na lomi kruha spoznala. Pa tudi oni jima pripovedujejo, de živi, ino kako se je njim prikazal.
Se ni zadosti priča desetero apostolov; Merta še lepši priča vstajanja Kristusoviga mora ednajsti apostcl Tomaž bili, .za kaj ni ga bilo doma, ko se je drugim tovaršam pervobart
