218
postave bero, še blizo ne grejo, niso pokorni podlozni.ino se bojo v pervi priložnosti spuntali. Namestniki božji oznan- jujejo vpridgah ino keršanskih naukahpostavenebeškigakralja, ino skuz nje sam Bog govori. Ako pa v enim kraji, v eni vesi alj fari ljudje veselja nimajo božjih naukov poslusati, med takmi ljudmi tudi praviga keršanstva ni. Jezus pravi: „Kdor vas (namestnike moje) posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zanicuje." Luk. 10, 10. — Pred nekmi letami so divji lndjanci v Ameriki za keršanske ucenike pro sit poslali. Njih prosnja je bila na drevesno škornjo pisana z temi besedami: ,,Mi smo lačni stišati svojga Boga; po- šlite nam učitelov!" Per nas pa kristjanam tako rada beseda božja preseda, ki mnogoterih izgovorov imajo, pridge ino keršanske nauke opušat. „Pokaj bi hodil h keršanskimu nauku; vse to sim že slišal, noviga mi ne povedo:" tako marskdo usta dela. (Je pa takiga pobaraš : Kaj je sveta Trojica? ti ne bo vedel odgovoriti, pet cerkvenih zapoved še na pol znal ne bo. Od takih merzlih ino nevednih kristjanov tudi sv. Pavl govori: „Kako bojo v Boga klicali, kteriga niso vervali? Ali kako bojo vervali, od kteriga niso slišali? Kako pa bojo slišali brez* oznanovavca ?•' Rim. 10, 14. Kako bi jim pa oznanvali, ako jih h božjim nauku ni? — Ti pa, ljuba ker- šanska duša, nobene priložnosti ne zamudi kaj božiga slišati, naj si bo v cerkvi alj doma, naj bo na poti alj za mizo. AH ni dvema licencama serce od veselja gorelo, ko je Kristus po poti z njima govoril, ino jima pisma razkladal ? Luk. 24,32. Veselo naj bo tvoje serce, kaj lepiga slišati od t olj ko Ijubez- niviga Boga; to je pervo znaminje praviga kristjana. Pa še ni dovolj, potreba je drugic:
2. Po božjim nauku živeti, božjo besedo na se oberniti ino po tajisti ravnati. Sv. Peter je na binkoštno nedelo Ju dam pervo pridgo naredil, ino okolj tri tavžent jih je zav- pilo: „Mozje bratje! Kaj nam je storili?<c Djanje ap. 2, 37. Sv. Peter jim pove, ino dali so se kerstiti, ter so bili stano vitni v nauku apostolov. Božja beseda jih je v serce zbodla; bili so bogaboječi, pridni kristjani, vsim nar lepši izgled. Kako pa per nas seme božje besede večidel za pot, alj pa na terdo skalo pada, ker serce božjih naukov ne poželi! — Keršanska duša! hočeš dober kristjan, kristjana biti, moraš, kakor razpokana zemlja po leti dež ino roso — ti besedo božjo željno prijeti; ino kar si zaslišal, ne po drugih pomerjati,
