dnevam. % vsakim letam: — kako strašen konec se mm ksŽe! —
Poglejmo vmiruli lerdniga človeka, kitko se zvija, zgible ino lomlc, de kosti po njen* pokajo. H sko nevsmilcno mu persa vzdiga! Od vsakiga lasa mu kaple smertni put, preden skonca. Jno kedar bo rmirala eela natora. se konca branile vse skrivne moci, joj, koljka stiska bo na nebi i» na zemli! — Strah in groza j«, kedar se hudo bliska ino grom tttndjo maja. strela rudece vdari. de gori. bobni ropooejo. v plal zvona bije, vse ljudstvo vpije: ogenj! ogenj! gori, gori! Od strahu ljudje stermijo. ter se ne v«jo kamo djati. Kaj se le bo, kedar bo jel cel .wel goreli, valovi morja .sumeti, veliki, cudni potresi oznanovali strašen sodni dan. Vse te znaminja bojo se le znčetik bližnih se strašnej prihodov. Sv. Gregor.
2. Ženi se na porodu huda godi: grozovilni popadki njo silijo, prejko dete na svetlo pride. Cela nalora bo tudi rodilu nov svet za strasen sodni dan. I. Petr. 3. 13. Poglejmo, kaj bo porodila? Morje ho dalo svoje mcrlve — žemlja svoje nazaj. Od t/lirih vetrov bojo zberali angeli z glasam trobente pokojne ljudi. — Kdo ve neizreceno stevilo miljonov, ki so jih pokopali od zacetka sveta, kdo pove število ljudi, ktiri se bojo zagernili do sodniga dne! Ino če ves pesek za morja m ino za vodami pre štejes, število vsih, ki bojo iz grobov vstali povedal ne boš. Trobenta božje vsemogočnosti bo zabucala, ino Sodniku na- protje pojdemo vsi. jaz ino ti.
3. Prikazalo se bo znarainje Sinu človekoviga, sveti kriz, prišel bo na oblakih Odrešenik z veličaslvam nebeških angelov, kakor naš pravičen Sodnik. Trepetaje bojo pred njim narodi stali, v bukvah svojga živlenja brali, kar smo storili hudiga, alj opustili dobriga. Vidili bomo vse hudobije od perviga bratomora Kajna, do posledniga hudodelca, gledali tudi vse tvoje skrivne pregrehe, naj si jih ravno zakrivaš ino tajiš. Vidili bomo pa tudi skrito nedolznost pravičniga — brali vse dobre dela poniŽniga; svetile se bojo kakor zvezde na jasnim nebi. —- Oh, kako bojo hvalili pravični Boga Očeta, Sina ino svetiga Duha za toljko prijetih gnad vsih svojih živih dni, kleli pa terdovratni gresniki ino klicali: „Gore pokrite nas, hribi zasujle nas!"' Bojo si s mer ti zdaj želeli, pa bo pred njim bežala: smerii bojo jiskali, pa ne najdli. Veržcni bojo v ogneno jezer večniga pogublenja. Oh, moj človek, kaj ti bo hinavšina pomagala? H čimu bo tebi takrat tvoja goljfija ino laž?
