240
stražam, ki so pred sovražnicam stale, naj po noci pit pri dejo. Radi vojsaki svoje straže v temi popustijo, ino v kerčmo Vprilezejo, ter na zdravje dobrotniga IfoitjiUa pijejo brez vse skerbi ino strahu. Le eniga moža ni bilo, kteri je stanoviten na svoji straži ostal, Skale po imeni. Tudi po njega grejo ino ga v kercmo silijo, rekoc, de so vsi njegovi tovarsi do bre volje; pokaj bi se pa branil, ker zdaj po noči sovražnika ne bo. Alj Skale odgovori: ..Naj bo ves svet kralju nezvest ino vojsko nevarnosti izda; tiga pa jaz ne storim.'- Kralju se v serce dobro zdi od SUalela to slisati. Sam po njega gre, naj bi ga spoznal, ino ga najde varno cuti. de bi sovražnik prek meje nc planil. Konjik se dela pjan, ino Ska- leta zabavlja, pokaj z tovaršmi ne potegne, ter mu polič vina poda, naj na njegovo zdravje pije. Skale polič popade ino ga ob drevo treši. rekoc: „Taka ti bodi zapelivi strup, ki mi tovarše zapeljuješ, de niso kralju ino domovini zvesti. Po lem nad konjnikam zatruši rekoc: ,,1'oberi se mi izpred oči, hudobneš; če bi priden bil, us bi motil poŠteniga voj- saka.*' — Eno uro po tem eden višej vojšakov od kralja Ska- letu pismo prinese ino ga pozdravi stolniga poglavarja (haupl- mana) ravno tiste trume, per kateri je porednih alj gmajnar služil. Kralj ga je zavolj zvestobe povzdignil, ino mu vkazal na ravnost vse pjance poprijeti ino pred kralja prignati. Ker pjance niso noge nosile, so jih na voze nadevali ino drugo jutro pred kralja pripeljali, kijih je v sredi vojskinih poglai rarjev se vedno kakor snocni konjik preoblecen pričakal. „Al- me poznate, hudobneži?"—kralj nad njimi zagerim. JNaglo so se iztrezili, cuti de jim za glavo gre. Skale pa pred kralja poklekne ino prosi za nje. „Vaša sreča, de je med vami saj eden zvest bil; zavolj njega živi ostanete."
Enaki vojsaki nebeškiga kralja smo tudi mi. Stan ino služba jo na.ša straža (vahta), na katero nas je postavil neskončno jnoder Bog. Stojmo lerdno, ino služimo zvesto vsakdo v svojim stani, dokler nas nebeski kralj iz naše straže po pla čilo zakliče, rekoč: „Prav, dober ino zvesti hlapeč! Ker si bil v malim zvest, te bom črez veliko postavil: pojdi u ve selje svojga pospoda." Amen.
