Stran:Slomsek Apostolska hrana.djvu/36

Stran ni lektorirana

poirešnosti ino lakomnosti, ki nam v nebeta branijo, ampak trezno brez pjanosti, pravično brez krivice ino sovražlva, ino pobožno (bogaboječoj na tim sveli ravnamo ino Boga ne žalimo." — Oh pač lep apostolski nauk! Ni zadosti, de smo kristjani; mormo tudi po keršansko živeti, če hočmo biti časno srečni ino večno izveličani. ,

2. Razvajeni ljudje se kristjanskiga iivlenja tezko priva­ dijo, ino se radi izgovarjajo, kakor bi bilo prav po ker­ sansko ziveti pretežko. Radi vprasajo, kaj bojo za to imeli, če se posvelnimu živlenju odpovedo? Na to jim sv. Pavl odgovori: »Preljubi, mi mormo čakali, de se nam bojo za vse to lepe obljube večniga izveličanja dopolnile, ki nam jih je vsmileni Jezus dal; če ne poprej, ob častil levim prihodi velikiga Boga, našiga izveličarja Jezusa Kristusa. On bo vsakriM povernil po njegovim zastuzenji tako gotovo, kakor je sam sebe za nas vmorili dal, naj bi mi vekomaj veseli iuo srečno živeli/< — Kdaj pa bo tisti časlitliv drugi Kristusov prihod? Po. vsnkiga posebej pride Jezus ob naši smerli; sploh po vse pride posledni, sodni dan, ne več kakor maj­ hno, revno dete, ampak v svoji vsigamogočnosti krez vse pravičen povračnik.

3. Tudi nam so lepe obljube Jezusove dane; ali se jih pa slobodno (žiher) veselimo? Le veselimo se njih, oko smo Bogu prijetni, pravični kristjani; zakaj: „Jezus Kristus — uči sv. Pavl —je dal svoje živlenjp za nas, de bi nas rešil vsake krivice, nas očistil prijetno, fiogu ljubo ljudstvo, naj bi bili vneti ljudje, za vse take dobro dela, ki Bogu dopa- dejo." — To smo Bogu per svetim kersti obljubili; ino za to nam tudi on obljubi večno izveličanje. Oh, lo tiga nikar ne pozabimo, de kakor bomo svoje obljube mi dopolnili — bo nam dopolnil svoje obljube tudi Bog. — To govoriti ino učiti naroča sv. Pavl kakor svoje dni bogoljubimu Titu, tako tudi meni zdaj, naj vam pokažem nicojšno sveto noč veliko potrebo obljubleniga Izveličarja, de se Bogu za rojstvo Odrešenika vredno zahvalimo, ino njegovih gnad deležni storimo.

II.

1. Pervi greh je bil za človeški rod nesrečna, smerlna tema. Um ino pamet je človeku vmotil (skalil) kakor blato