Stran:Slomsek Blaze ino Nezica v nedeljski soli.djvu/133

Stran je bila lektorirana

XXII.
Boljſhi kratka ſprava,
kakor dolga pravda.

Priſmejali ſo ſe goſpod kaplan v' ſholo, rekozh: „Kaj ſméſhniga ſim vzheraj na veliki zeſti ſrezhal. Dva ſe naſproti pripeljata, kakor bi ſe ne videla, ter ſe nobeden ne sogne.

Kedar she prav terdo sadeneta, naglo is vosov ſkozhita, ter ſe ſkregata. Jurko: Sakaj ſe niſi sognil? Janko: Sakaj pa ti ne? Jurko: Mi ni bilo potreba. Janko: Meni tudi ne. Jurko: Ali ſi bil ſlep? Janko: Miſlim de ſi le ti bil. Jurko: Ti bom sdaj pokasal! (ſeshe po ſekiro, ino mu shuga kola poſékati, rekozh) Boſh v' ſtran vosil? Janko: Per moj dun, de ne. Jurko ſpet ſekiro vtekne rekozh: Bom pa jes. Zauſi! Biſtahor! — Tako je bila pravda ſkonzhana.“

Vſi ſe Jurku ſmejijo, ki ſe je Janku toljko grosil, potem ſi pa tako lepo henjal. „Katéri je bil bolj moder?“ — barajo goſpod kaplan. „Jurko, ki je odhenjal,“ vſi odgovorijo. Tudi vi ſe radi sognite; in zhe ne morete, rajſhi odhenjajte, naj bo na zeſti alj doma. — „Kdo pa ſe mora na zeſti sogniti?“ vpraſha Jarzhev Peter.

1. Po zeſarſki poſtavi mora na zeſti vſaktér, ſrezhaje ſe, na pravo vositi. Zeſarſka poſhta ſe po navadi ne sogne; sa to poſteljon od dalezh v' roshizh satróbi.
2. Navdol je potreba savérati, ino pa s' zoklo, kjer je na dolgo. Na takih krajih kashejo table saverto kolo. Saver je potreba preſtavljati, de ſe ſhinja na koleſi ne vshgè ino ne sgloda.
3. Na Horvaſhkim kashe kolo na koli harmizo alj mu to, de ſe plazha. Na tabli je piſano, koljko