Tak zhlovek je volku podoben, ki ſkerbni materi dete is sibele kavſne.
Hudobni ſhterkavzi vſako germovje isteknejo, vſako drevo ispleshejo, kako gnesdo mladih pokonzhat. To je po tolovajſko. ˛She grosovitnej ſo, ki ſtarko vjamejo alj vſmertijo. Mladim nihzhe vezh jeſli ne prineſe; od gladu morjo vmreti. Ali bi taki gerduhi ne jokali, naj bi Turk perderl, ino jim ljubo mater sadavil
Priſhlo je neko nedelo ſantinov po germovji gnesd iſkat. Bliso nekiga hrama je ſeniza v' votli jablani mlade imela. Tiho! veli neki hudobez; koljko velja, de jo sadenem? — Saluzha kamen ino ſeniza pade. S' velikim vreſham mertvo revzo ogledujejo. Hitro druga po vejah perſerſra. Zhujte! tudi ta bo moja, pravi ſantúh. Ravno jo pobijejo, ko jih kmet rasſpodi. Shaloſtno mladi v' votlim debli zhivljajo. — V' enih letih perpeljá meſtlán ravno tiſtiga dezhka kmetu, rekozh: „Vsemite ga ſlushit; sgubil je ozheta ino mater; sapuſhena ſrota je.“ Tako ſe nevſmilenzam godi. Bog je po Mojseſu prepovedal: „Zhe najdeſh po poti na dreveſi alj na tleh ptizhje gnesdo ino ſtarko na jajzih alj mladizhih ſedeti, ne jemli jajz ne mladizhov s' ſtarko vred, ampak puſti njo prozh sleteti — de bo tebi dobro ino dolgo shiviſh.“
˛Se mladi isgodnjajo ino jim gnesdo preteſno, ſe raspeljajo. To je sa ſtare veſelje! Od veje do veje, od verha do verha jih klizheta, ino mladi ſe jima glaſijo. Tako jih létati svuzhita. Zel rod sa ſtarim po logi leta, poje ino ſe veſeli. Kako gerdo je tedaj ſerze, mlade, ki ſhe prav letati ne snajo, loviti, jih mukati ino moriti! Posnal ſim ſtariga vojaka, ki je po berglah hodil ino mlade ſante pogoſto uzhil, rekozh: O mladenzhi, ſhe noroglavi! poglejte kako ſe meni godi. V mladih letah ſim rad ptizam gnesdo jemal, jajza terl, ino mlade tergal, de ſo ſe prav derli. Na vojſki ſo mi ſovrashne kugle ſhe hujſhi roke ino noge rastergale. Koljkokrat ſliſhim ptizhizo peti, ſe mi sdi, kakor bi rekla: Prav ti je; ſaj éſh, kako ſi s' nami delal. — Oh moji mladenzhi, ni arte vi tako!
