Rehmet die Rechen, vsemite grable. Wir gehen umkehren gremo obrazhat. Die Sonne ſcheint warm ſonze ſije gorko. Der Heuwagen iſt bereitet, ſenen vos je perpravlen. Bringet die Heugebeln, prineſite ſenene vile. Bergeſſet nicht den Wirsbaum, die Kette und den Strick, ne posabite sherdi, lanza ino vervi. Spanne ſchlecht die Ochen ein, napresi hitro vole. Die Wieſe iſt weit wir muſſen eilen, travnik je dalezh, mormo hiteti. Ihr Knechte leget auf, ihr Mägde recht, hlapzi nalagajte, dekle grabite. Gottlob! wir haben das Futter trocken eingebracht, hvala Bogu! kermo ſmo ſuho pojpravili.
Od zhare alj zopernije.
„Ste ſliſhali, de ſe je v' Orehovzi zoperniza na plot napehnila, ktere je ſtari Gradiſhnik s' ſtrélam is megle vergel?“ vpraſhajo goſpod kaplan. „Marni ſo taki med ljudmi, pa nekteri pravijo, de ſi je Gradiſhnik ſam tako vbral, naj bi per ſoſedih vezh nabral sa shegnan prah alj pulfer“ — odgovori ˛Sodinov Jernej, na meji Oreſhke fare doma. Tako vrashji ljudje is dobizhkarije beſede med ljudi ſpravijo, ter marſkoga ob poſhtenje denejo, kakor vbogo babelo, ktero je huda ura na vratniki vjela. Prasna véra je Orehovzhane toljko ispridla, de bi revſhe pod milim Bogam bilo oſtalo, ako bi jo ne bili Orehovſki fajmoſhter pod ſtreho vseli. Vſi jo sa zopernizo imajo. Taki ljudje ſe bojijo hudizha bolj ko Boga, ino zhres pervo boshjo sapoved hudo greſhijo. Njihov ſtrah jim je ravno to, kar sajzam boben: duſhi ino trupli ſhkodliv. Pravijo, de ſe duhovniki v' zherni ſholi zopernije uzhijo; moram vam nekaj od nje povedati.
1. ˛Skrivnoſt boshje mozhi je velika, pa te ſkrivnoni Bog ni ſtarim babam, ne rokomavsarjam, ne ziganam rasodel, kterih veliko ſe ſhe prav prekrishati ne sna. Modri, uzheni moshje ſo doſti takih ſkrivnih mozhi ſposnali, ki bi jih bili ſvoje dni sa zopernije imeli; p: de ſopuh is malo vode velike barke po morji ino zelo prozeſjo vosov po ſuhim shene, hitrejſhi ko ptiza pod nebam letí.
