Bili ſo ſv. moshje ino ſo ſhe , po katerih molitvi Bog bolnike osdravi, pa ne zoperniki ne zopernize, temuzh poſebni prijateli boshji. Boj ſe Boga, ſkerbi sa ſvoje ljudi ino shivino, tako ſe bojo zoperniki tebe bali, ne pa ti njih.
5. „Oreſhki Karat mi je bukve kasal, v' katerih je popiſano, kako ſe zoperſka masha naredi, de po njej v' meglo sleti“ — pravi ˛Sodinov Jernej. — „Rezi mu rezi, naj poſkuſi — velijo goſpod kaplan. — ˛Sliſhal ſim tudi jes od ſtare babe balad, kako ſe je namasala ino sletela rekozh: Fug nad véjo, ne pod véjo! ˛Sin je ſkos ſhpranjo lukal in tudi poſkuſil; ker pa prav saſtopil ni, je rekel: Fug pod véjo, ne nad véjo. Naglo ga je po véjah neſlo, de ſe je veſ rasplasil. To je ſmeſhna — shaloſtna pa, de zlo Bogu poſvezhene maſhnike dolshijo, kakor bi hudizhu pomagali, ino tozho délali. Bog rasſveti take ljudi! Vi pa poſluſhajte, kako ſe tozha naredi.
6. Is mozharne semlje ino vôd neprenehoma ſopuh pod nebo vſtaja, kakor is lonza na pokrovalo, kedar vôda vreje. Sa to vidimo, kako ſe ob deshovji is jeser ino gôr megla vlezhe, ter ſe krog hribov nabera. Poletno jutro ſe ravno tak ſopuh po travi ino roshah ſvetli, kakor nar gorſhi slato ino ſrebro. Pravimo de je roſa. Kar roſe selenje ne popije, ſonze pod nebo potegne. Je ſapa hladna, kakor ſpomlad ino v' jeſen, poſiane roſa ſlana alj mras. Zhiſtih megl ne vidimo. Je pa pod nebam hlad, ſe sgoſtijo oblaki, ſarni vodeni mehurzi, tako lehki, de plavajo. Teshej ko ſo oblaki, nishej ſtopijo. Greſh na Golovz, alj k' ſv. Urſhli, alj zlo na Triglav, bo tebi ſonze ſijalo, kedar v' dolini bliſka ino gromi. ˛Se megleni ſopuh v' kaplize nabere, sazhne naſhkrapati, kakor krop is pokrivavke. Po simi megleni ſopuh pod nebam smersne, kakor na vodi ſresh alj pa roshe na oknih. Lepe bele zapize padajo, ino mi pravimo, de je ſneg. — ˛Se po leti megleni ſopuh pod nebam v' kaplize sbéra, pa hladen veter potegne, ino jih bliſk pa burja nashene, hitro ſe ſtémejo, roglata tozha peliſka ter potolshe, kodar jo véter potegne;
