Stran:Slomsek Blaze ino Nezica v nedeljski soli.djvu/26

I.
Dobro sa mlade ljudi,
ki ſe v' ſholi kaj prida svuzhijo.

V' Loki na Dolénſkim je bilo kmetov pet, pa dva bajtlarja. Sa Lokoj na Biſtrizi je bil Mlakarjev mlin. Nad mlinam je ſtala sidarjeva bajta, ki mu je bilo Tomash ime. Njegovimu ozhetu Matevshu je ſvoje dni povodnja mlin odneſla. ˛Sromak ga ni imel sa zhém poſtaviti; ſelo bogatimu Mlakarju preda, bajtizo pa Tomashu, ſvojimu ſinu, sapuſti; sa to mu Mlinarizh pravijo. Svuzhil ſe je po leti sidariti, po simi pa ſtole, mise, omare ino take ropotije delati. Prav radi ſo ga imeli.

Tomash ſe osheni po Anzo, Mlakarjevo deklo. Bogata ni bila, pa pridna, saſtopna ino poſhtena. Dvanajſt lét ſta she v' sakoni. Bog njima je dal dvoje otrok. Blashe je bil ravno v' ednajſtim, Neshika pa v' deſetim leti. Kér premoshenja ni bilo, ſta nju toljko bolj ſkerbno uzhila sveſto Bogu ſlushiti, pridno delati ino ſe greha varvati. To je pravo blago!

Na Tomashevo, neko ſredo vezher, sheneta Blashe ino Neshiza kravzo na vodo, grede pa materi vode is pod mlina noſita. Nekaj ſholarjev memo perhití; med njimi Lojse, Kaménſkiga goſpoda ſin. Dekline gredo pohlevno ſvoj pot, dezhki pa naglo na léd planejo, ter po ſteſki derkajo. Ko bi trenil, ſe léd vdere. Lojse