Oh, kako bi bilo ſhe na ſmertni poſteli sa mene prav, naj bi ſe bil v' ſvoji mladoſti kaj isvuzhiti samogel! De ſim tebe v' ſholo dal, me sdaj bolj veſeli ino mi vezh pomaga, kakor bi ti bil zelo kmetijo kupil. Premoshenje nama je ſovrashnik vsel, lepiga nauka tebi vseti ni mogel. Oh, naj bi imel terdovratne ſtariſhe krog moje poſtele, ki jih je toljko v' mojim kraji, de ſvojim otrokam v' ſholo branijo, rad bi jim pokasal, kaj ſhola veljá, koljko dobriga da ſtarejſham ino otrokam. — Jidi, ljubi Blashe! zhutim, de me dolgo imel ne boſh na tem ſveti, moram ſaj ſkerbeti, de ſe v' nebeſih videla bova.“ Goſpod fajmoſhter Blasheta prijasno ſprimejo. Jokaje jim perpoveduje, kar ſo mu ozhe narozhili. „˛Sliſhal ſim, de ſta v' naſhi fari, ſo djali; de ſo pa ozhe boleni, mi ſhe le ti povéſh. Ni potreba ozhetu sa ſlovenſkiga ſpovednika ſkerbeti, tudi jes, zhe ravno nemez, ſim ſe v' ſholah ſlovenſhine sa potrebo nauzhil. Po poldne bom ozheta obiſkal, de ſe ſposnava ino pogovoriva; jutre jih hozhem pa prevideti Peljajo Blasheta v' kuhno, ter rezhejo njemu koſila dati, ozhetu pa dobre juhe poſlati.
„Hvala Bogu!“ isdihne ozhe Mlinarizh, ſliſhati, kaj ſo goſpod fajmoſhter rekli. Veſelo ſe v' poſteli vſede, ter dobre goveje shupize savshije, ki ſo mu jo poſlali. Ob treh popoldné goſpod fajmoſhter pridejo, lepo po ſlovenje bolnika posdravijo, ki ſe jim naproti poſmeji ino roko kuſhne rekozh: „Sdi ſe mi, de ſim v' ſvojim kraji, ker njih ſliſhim, de me po ſlovenſko nagovorijo. Ni zhloveku ſlajſhiga, kakor matemi jesik. Dete ſim po ſlovenje ateja ino mamo klizal; po ſlovenje tudi ſvojo duſho Ozhetu nebeſhkimu isrozhiti shelim. Proſim jih, naj me ſpovejo. Blashe gre ſoſeda sa bel pert proſit, de ga bo jutre na miso pogernil, ino kedar nasaj pride, mu goſpod fajmoſhter narozhijo, drugi den ob oſmih po njih pridti. Dajo mu ſlovenſke bukvize sa bolnike, naj ozhetu bere ino moli sa pripravo na juterni dan. Lepo ſta molila svezher ino v' jutro, ſin naprej ino ozhe sa njim. Ob oſmih jim goſpóda pripeljá, ki ozheta sa vezhnoſt previdijo, ino préden grejo, obedva tako zhedno potolashijo, de ſta v' ſvoji veliki revſhini prav
