leti paſeva veſhko shivino, de ſi obleko saſlushiva.“ „Prav tako,“ rezhejo goſpod kaplan; „ſhkoda bi, pa vaj vendar bilo, de bi ſe bolj ne svuzhila. Zheſar ſe v' mladoſti svuzhiſh, s' tem ſe sa ſtaroſt oſkerbiſh. Ob nedelah nimata kaj samuditi. O boshizhi lehko med drugoſholze ſtopita. Vaj hozhem v' ſholo!“
„Kamo ſta pa ozhe ino mati?“ „Mati ſo ſhli bolno Milejzo objiſkat, ki ſte jo v' tork prevideli; po ozheta ſo pa Kamenſki goſpód poſlali,“ pravi Blashe.
˛Sonze ſe ravno po hribih osira; bilo je toplo sa po simi. Kamenſki goſpod pridejo ino Mlinarizh s' njimi, tudi dva hlapza po Lojseta; Mlinarizhka tudi k' domu dojdejo. „Mlinarizha! — sazhnejo goſpod kaplan, dajta Blasheta ino Neshizo v' nedelſko ſholo!“ — „Pazh, pazh,“ prigovarjajo grajſki goſpód. „Is pridnih otrok ſhe kdaj kaj bo. Od nog do glave ju bom oblekel, pa jima vſiga omiſlil, zheſar sa ſholo potrebujeta. Bi vajnih otrok ne bilo, ne bilo bi tudi mojiga Lojseta vezh. Bog daj ſrezho! V ſholo pojdeta!“
Mlinarizha ſe goſpodam sahvalita, Blashe in Neshiza jim per odhodu sopet roke poljubita in od veſelja ſkakata. „Glejte ſi!“ rezhejo Mlinarizh. „Vſaka neſrezha gotovo ſrezho prineſe. Dober Bog is shaloſti veſelje naredi. Bodi mu zhaſt ino hvala.“
III.
Kako je v' ſholi veſelo!
Kako je v' ſholi veſelo!
V ſaboto ob tréh popoldne sazhne v' ˛Slavini vezhernize svoniti. Lepo je bilo svonov ſliſhati. Blashetu ino Neshizi od veſelja ſerze trepezhe. Grajſki ſluga jima na vezher novo obleko prineſe. Na ravnoſt ſe preoblezheta; ino ker ſe jima prav zhedno prileshe, greſia s' hlapzam v' Kamnik ſe miloſtivi goſpodi sahvalit. Lojse