Stran:Slomsek Blaze ino Nezica v nedeljski soli.djvu/290

XLVI.
Dobre matere poſledno
isrozhilo.

2. Neshiza piſhe ſvojimu bratu Blasheju.

Preljubi brate!

Oh, vrozhe ſolse tozhim. Moje piſmo je pazh nar bolj shaloſtno, ki ga bom Tebi kdaj v' ſvojim shivlenji piſala. Najna ljuba mama ſo pred ſnozhim vmerli, ino doneſ ſo jih pokopali.

Na vezher pred njihovo ſmertjo ſim per njih poſteli ſedela. Tvoje piſmo je doſhlo. Prebrala njim ga ſim. Od veſelja ſo ſe jokali. „Oh, ljuba hzher! ſo djali, ne bom vezh is te bolesni vſtala. Pojdem ſkorej domu, k' naſhimu ljubimu Ozhetu v' nebeſa. De ſim vaj isredila, tako dobro ko ſim premogla, to me sdaj per moji ſmerti nar bolj tolashi. Oh, moja ljuba otroka! bodita vedno poboshna ino dobra, ino prihajajta vſaki dan boljſhi. Imejta Boga smeraj pred ozhmi, zhres vſe ga ljubita, dershita njegove sapovedi, ter v' njega saupajta. Is zeliga ſerza vervajta v' Jesuſa Kriſtuſa, vſe dopolnita, kar naſ on uzhi ino poſnemajta, kar vama na miſel daja. Ljubita ſe. Nikogar ne shalita. Ne dajta ſe v vajni revſhini ino ſili sapeljati, de bi komur kaj ſhe tako maliga vsela. Varujta ſe vſakiga, tudi nar majnſhiga greha, poſebno ohranita ſvojo nedolshnoſt bres madesha zhiſto. Bog hozhe po tem gotovo sa vaj ſkerbeti. On bo sa naprej vama sa mater, kakor je doſlej vajn ozhe bil. ˛Srezhna oſtanita, ino ne jokajta prevezh, ſaj pridem k' Bogu, ter bom tamkaj neprenéhama sa vaj proſila. Té ſo poſledne beſede vajne vmerjozhe matere. Ne posabi jih, ljuba Ne-