shiza, pa piſhi jih tudi ſvojimu ljubima bratu Blashetu. S' temi ga sadnokrat posdravim. -— Rada bi ga bila na tém ſveti ſhe enkrat videla! pa v' nebeſih, kjer vajniga pokojniga ozheta gotovo najti saupam, ſe bomo nekdaj vſi sopet videli.“ Po tem ſo dali ſhe nama ſvoj matern blagoſlóv — ino tri ure posnej ſo mirno ino ſrezhno vgaſnili. Jes pa jokam — le toljko, de od joka ne oſlepim! Bog ſe vjmili
- Tvoje vboge ſeſtre
- Mlinarizh Neshe.
V' Hojah 15. velikiga travna 1834.
3. Neshiza ſhe nekaj ſvojimu bratu Blashetu od
ſmerti matere piſhe.
- Preljubi brate!
Moram Tebi ſhe verh perviga piſati, kako zhedno ſo goſpod fajmojhter najno ljubo mater na ſmert perpravili, ino koljko dobriga ſo jim v' njihovi hudi bolesni ſtorili. ˛Skorej vſaki dan ſo jih obiſkali ino tudi nar boljſhi jedi poſhiljali. Poſlali ſo jim po sdravnika ino sa njih sdravila plazhali. Tudi ob njih sadni uri ſo vprizho bili, ter jim ſladko ino lehko vmreti pomagali. Prav pridno moli, ljubi bratez, naj Bog dobrimu goſpodu fajmojhtru to poverne! Moli pa tudi sa mene! Sdaj ſim pazh prav vboga dekliza. — Obedva ſzer ſva od sdaj sapuſheni ſiroti; alj Ti ſi vendar she tako velik ino terden, de ſi ſvoj koſez kruha lehko s paſho saſlushiſh. Kaj pa bom jes sazhela! Sa kmetiſhko delo ſim ſhe preſhibka, berazhije ſe pa bojim; ona lehko zhloveka ſpridi. Bog pomagaj nama ſirotama, Tebi ino
- Tvoji vbogi ſeſtri
- Neshi Mlinarizh.
V' Hojah 25. velikiga travna 1834.
