Stran:Slomsek Blaze ino Nezica v nedeljski soli.djvu/308

L.
Bog raskruſhi, pa veſelo
sopet sdrushi.

11. Neshiza piſhe ſvojimu bratu Blashetu.

Preljubi brate!

To je pazh sopet veſelje! Bog ſi saréſ prav persadeva, njih, ki ga ljubijo, rasveſelovati! Le poglej, goſpód brat naſhe miloſtive goſpé ſo she oſem dni tukaj. ˛Snozhi je miloſtiva goſpôda pod veliko lipo pred grajſhinſkimi vratmi ſedela Goſpóda ſta novize brala; miloſtiva goſpá ſo shoke pletli; jes, sravno ſtoje, malo goſpodizhno péſtvala. Sdaj poſel pride — s' piſmam do goſpoda brata miloſtive goſpé. Novine v' ſtran poloshijo ino na glaſ berejo: „Preblagorodni goſpód kapitán! miloſtivi giſpod! Vbogi paſtir ſe predersne" — — Joj! ſim savpila, to piſmo je mojiga brata! Prebrali ſo ga do konza. Miloſtiva goſpa na to pravijo: „Brate! Bog naji je po tim takim ſtariſhe tima vbogima otrokama odlozhil. Jes ſim deklizo vsela; ti moraſh pa fantizha vseti.“ — Oh, ſim djala, naj ſe ſaj vſmilijo, Vaſha gnada! „Kaj vſmiliti! ſo nekako resno djali. Blagi mladenzh to saſlushi. Naj ſe mu sgodi, kar sheli.“ — Miloſtivi goſpód ſo sdaj djali: „Imamo v' Dramljah, blishnim tersi, ſhe ne ſhtertinko ure dalezh, saſtopniga ſkrinarja, Hvaleta Joshefa. Dajmo fanta njemu v' nauk, tako ſi bota dober brat ino ſeſtra vendar bliso, ino lehko ſhe kdaj pridniga tershana v' naſh terg dobimo.“ — Poklizhejo tiſhlerja ino ſe s' njim kmalo pogodijo. Barala ſim, ali ſmém perva to veſelje Tebi piſati? — „Le, le, ſo djali; piſhi mu, naj pride,