bilo tebi ſlushavnimu gerdo, pa tudi nehvaleshno sa tebe, ker ti je per njem le dobro bilo. Pa kakor tvojiga goſpodarja posnám, ti bres potrebe branil ne bo, iti sa ſrezho.“
Ko ſim ſe zhaſtivrednimu goſpodu kaplanu sahvalil sa dober ſvét, ki je prav sa prav meni ſrezho perneſil, ſim ſe taki domu povernil, ter ſvojimu goſpodarju perpovedal, kako me je ſrezha najſhla. ˛Spervizh ſe je temu zhudil, potém pa je bil s' menoj vred veſél, ter mi je is ſerza blagoshelel. „Ljubi Blashe! je sadnizh djal: kar dné vezh te ne mudim na boljſhi iti, kakor ſi ſe namenil. Mojiga viſhi hlapza ſin lehko sa tebe paſe, dokler drugiga praviga ovzharja dobim, ino koj jutre she lehko greſh. Tukaj le -- ſtopil je k' ſvoji omarzi ino po moſhnjo ſegel -- tu imaſh, kar ſi te dni saſlushil. Bil ſi mi sve-
