G. ˛Slovenſki pravopiſ.
Velike piſmenke ſe ſtorijo, kakor v bukvizah najdete: 1. V' sazhetki vſakiga govora, kedar ſe verſta sazhne. — 2. Po vſaki govorni piki, kjer ſe nova beſeda pové. — 3. Sa naſtoplejam: ako ſe beſede piſhejo, ki jih je kdor drugi govoril; p: ſv. Pavi veli:
„Kdor ne dela, naj ne jé.“ — 4. V' peſmih ſe vſaka verſta s' veliko piſmenko sazhne. — 5. Imena ljudi po kerſti ino po rodi ſe s' poglavitno piſmenko sapiſhejo; p: Jur, Mikush i.t.d. — Tudi imena deshel, méſt, veſi, krajev. — 6. V' liſtih, ki jih imenitnejim od naſ piſhemo, ſe piſhejo imenſke nameſtnize: Vaſ, Njih, ˛Svoj i.t.d. s' poglavitnimi piſmenkami.
De ſe prav piſhe, je potreba povanzhati: 1. Vſaka beſeda ſe tako sapiſhe, kakor ſe bere, ne kakor ſe po nektérih krajih gerdo savija. Ne piſhi: vajſh, graſh, grama, Bueh, gvala; ampak: véſh, greſh, greva, Bog, glava i.t.d. — 2. S' konzam glagolov alj djanjſkih beſéd ſe piſhe: -al, -el, -il, -ul, kedar beſedo nategneſh, ino -ali , -eli , -ili, -uli dobiſh; p: dal, dali, pel, peli, i.t.d. Ako beſedo nategneſh, ino -vi dobiſh, beſedo po ſluhi sapiſhi; p: prav — pravi, rev — revi i.t.d. — 3. Kako ſte ſe per branji piſmenke lozhiti uzhili, tako jih sdaj piſaje lozhite; p: kosa, koſa, shiv, ſhiv, jé, jê, goſpóda, goſpôda i.t.d.
