ino lakomnoſt naſ sapeljnjo. ˛Spomnimo ſe tudi mi na beſede ſv. piſma, ki pravi: „Kaj pomaga zhloveku, naj ſi veſ ſvét perdobi, ako pa duſha ſhkodo terpi.“ (Mat. 16, 26.)
V. 5. Perva je ſkuſhnjavzu ſpodletéla; pa njemu ſhe ni sadosti. V' Jerusalemſko ſveto méſto Jesuſa peljá, na verh gladke ſtrehe viſokiga tempelna, ki je ravna bila, de so lehko po njej hodili, njega ſpravi, ino prav po hinavſko is ſv. piſma njega poſkuſi. „Glej, je djal, globoko pod nama je vſe sbivo meſto: slêti nad méſto, de bodo tebe ljudjé vgledali, kakor bi od nebéſ priſhel; ſaj ſe tebi, ako ſi boshji ˛Sin, ne bode nizhéſar sgodilo, kér ſv. piſmo ozhitno obljubi, de bojo angeljzi tebe na rokah noſili, de s' nogó ob kamen ne vdariſh.
V. 7. Kriſtuſ ni hotel zhudeshov sa ſvoje ſhtimanje ljudèm na sjále dopernaſhati, tudi ne ſvoje boshje mozhí ponidama tratiti. Sa to je ſatana sopet s' beſédo ſv. piſma povdaril, rekózh: „Piſano je: Ne poſkuſhaj Goſpoda ſvojiga Bogá, ne sanaſhaj ſe bres ſile na njegovo pomózh.“ — ˛Shtimanje ino sanikarnoſt tudi doſtikrat naſ sapeljujeta, de prevezh na ſvojo mozh saupamo, viſoko letimo ino niſko obſedemo; ali ſe pak malopridno na Boga sanaſhamo, roke pak krisham dershimo. ˛Storimo le mi to ſvoje, ſtoril bo tudi Bog to ſvoje, ino nam v' potrebi pomagal; vſelej pa ſpomnimo ſe: „Bog je ſhtimanim sopern, ponishnim pa gnado daja. (I. Pet. 5, 5.)
V. 8. ˛Shè tretjo ſkuſhnjavo Jesuſu ſatan naviie: v' poſvetno oblaſt in bogaſtvo ga hozhe sapleſti. Na viſoko goro njega peljá, kashe njemu okoli lepe deshele in méſta, hribe ino doline. „Poglej, mu pravi, kolika lepota ino dragota je to ! Vſo to je v' moji oblaſti, komur hozhem, lehko dam. Tebi vſe v'obláſt dam, ſamo eno mi ſtori: padi pred mene na ſvoje kolena, ino me moli.“ — Oj ſtraſhna hudoba! sa poſvetne rezhi Boga satajiti, ino hudizha moliti! To je shé miſliti ſtrah, kaj ſhe le ſtoriti. Ino vender greſhniki ravno to ſtorijo: ſkos napuh, lakomnoſt, nezhiſloſt ino druge pregrehe. Boga sapuſtijo , ino zheſtijo s' tajiſtim ſatana. Kaj pa je Kriſtuſ s' ſkuſhnjavó naredil?
