II.
„Zhlovek! pravi ſv. Avguſhtin, dvojno je tebi potrebno: pervo je dobra ino mirna véſt, savolj tebe, de lehko veſelo shiviſh, ino mirno pozhivaſh; drugo je poſhtenje ino dobro imé, savoljo blishniga, sakaj le ſkos to boſh samogel drugim dobro ſtoriti.“ Sa ſvoje poſhtenje ſe je noſil Jesuſ naſh isveliz ar; sa ſvoje dobro imé ſe je ſv. Pavl per Korinzhanah poſkuſhal: ſkerbéti pred vſim drugim sa ſvoje poſhtenje je tudi naſha dolshnóſt. Po kateri poti pa pridemo v' zhaſt ino v' poſhtenje? Le po poti pravize ino resnize. Pravizo do ſvojiga poſhtenja vſaki zhlovek ima, dokler pravizhno shiví; de je pa v' reſnizi pravizhen, mora po ſvojim sadershanji pokasati.
1. Ne iſhimo ſvoje zhaſti v' poſvetnim blagi; sakaj poſhtenje ne isvira is ſrebra, ne is slata, ampak le is zhloveſhkiga ſerza, ſerzu pak premoshenje nikakſhne vrednosti ne dá. Ne miſlimo poſhtenja najti v' svunajni lepoti, ali nezhmerni obleki ino poſvetni noſhi; sakaj, kakor ſadunoſno drevó nizh ne velja, naj ſi ravno lepo seleno perje ima, zhe nobeniga sadú ne perneſe, tako tudi poſhtenje ni na poſvetnih nezhemernoſtih leshézhe. Ne ſtavimo poſhtenja na lashi, obrekovanje ino sanizhovanje, po kterim bi ſvojiga blishniga ob poſhtenje perpravli; sakaj kakor tat ne bo ſkos krivizo obogatél, tudi mi ſkos krivizhno govorjenje dobriga imena ſi oſvojili ne bomo.
Hozhemo pred Bogam ino vſimi pravizhnimi ljudmí poſhteni ino ſpoſhtvani biti: ſkerbimo sa lepe vednoſti ſvoje pameti, sa zhedne laſtnoſti ſvojiga ſerza. Ako ſvojo glavo s' potrebnimi nauki prebriſhemo, ſvoje ſerze s' lepimi laſtnoſtami ozhédimo, pojde zhaſt in dobro ime ſamo od ſebe sa nami, sakaj: „Prava ſlava (zhast ino hvala), veli ſv. Hironim, je ſramoshliva deviza: le tajiſtimu, ki ne ſili sa njó, je rada drushiza.“ Pa kakor ſe oſe le dobriga ſadú prijemajo, tako tudi nobeden pravizhen, ako le kaj velja, bres ſovrashnikov ni, de bi ga ob poſhtenje ne devali. Tudi Jesuſu ſe je taka godila. Kako ſe moremo tedaj po kerſhanſko sa ſvoje poſhtenje noſiti?
