XXXII. Peta nedélja po veliki nozhi.
Od potrébne molitve.
Od potrébne molitve.
Jesuſ opominja proſiti Ozhéta v' njegovim imeni. Jan, 16, 23—30.
˛Skerben ozhe, kedar ſe mora ſvojih ljubih otrók lozhiti, jim na sadno uro sveſtiga prijatla poiſhe, de jih ljubesnivo v' ſvojo ſkerb vseme, jim v' ſili perſtopi ino v' potrébah pomaga, kedar ozhéta med njimi vezh ni. Tak dober perjatel sa otroke vezh veljá, kakor polna hiſha blaga. — Tudi Jesuſ ſe mora od ſvojih lozhiti, sapuſtiti ſvoje ljube uzhenze na tém hudobnim ſvéti, v' ſredi ſvojih ſovrashnikov. ˛Srebra ino slata jim nima ſporozhiti; kraljov, zeſarjov ino poſvetnih poglavarjov jim sa prijatle dati ne more: sakaj ravno jim je povedal, de jih bodo preganjali ino morili. Alj mogozhno prijatlizo, ſveto molitev, jim je sa pomozhnizo isrozhil, preden ſe je k' Ozhétu podál: — jo je sapuſtil tudi nam, kakor denéſhnim ſv. evangelji beremo.
I.
V. 23. Med vſimi ſtvarmi na semlji ſmo mi ljudjé ſami po ſebi nar bolj revni ino vbogi. Od sibele do pokopaliſha nar vezh pomozhi potrebujemo. Sa to naſ pa tudi Ozhe nebeſhki is med vſih drugih ſtvari nar bolj ljubi, ino Jesuſ, ſam boshji Sin, nam prav sa reſnizo pové: „Kar bomo Ozheta v' Jesuſovim imeni proſili, vſe nam bo dal." — Oj kako ſrezhen je otrok, ki dobriga, premóshniga ozheta ima, de ga ſamo poproſi, kar potrebuje, ino dobi, zhe mu le k' dobrimu ſlushi: kako ſrezhni ſmo èhe le mi kriſtjani, de v' nebeſih nar boljſhiga, vſigamogozhniga Ozhéta imamo, ki naſ ljubi ino nam vſe da, zheſar ga po Jesuſovim nauki poproſimo.
