mah nastane velik vriš, mnogo kristjanov pridere z duhovnom Marcelinom in plaho zbeží prestrašena straža. Najmlajši kristjani gredó za vojaki ter jim prigovarjajo, naj tudi oni stopijo h keršanski veri. Pomenkovali so Be pa tako dolgo ž njimi, da je v tem času Marcelin sv. mašo opravil v raki, nad ktero je smert čakala stanovitnih mučenikov. Po božji službi ukaže Marcelin množici, naj stopi v stran in se pomiri, potem pa začneta Marcelin in njegov tovarš Peter tako-le govoriti k rabeljnom: »Vidili ste, da bi vas bili kaj lahko umorili, ali nismo tega storili. Lahko bi bili Artemija, Kándido in njuno hčer odpeljali, ali nismo storili tega; z božjo pomočjo odtegnemo je vam še sedaj lahko, ali tudi tega nočemo storiti. Kaj hočete torej početi?« Grozno zakrohotajo rabeljni svetima možema; v tem hipu ležal je Artemij ubit v kervi, Kándida pa in Pavlina s kamni zmečkani ste se v globino pogreznili.
Da so imele katakombe omenjeni trojni namen, priča tudi vse to, kar najdeš v njih. Tudi vidiš v votlinah klešče, žeblje, verige, križe in mnogoverstno drugo strašno orodje, s kterim so mučili kristjane. Sem ter tje stojí še kaka stara steklena posoda, v kteri je bila neki shranjena kri mučenikov; zakaj pervi kristjani so tako častili mučenike, da so vse poshranili, kar so mogli dobiti od njih in v grob spravili. Kapelice v katakombah so zibel kerščanske umetnosti. Od kraja, se vé da, bilo je vse še bolj sirovo, kajti pri mežavi luči se ne dá nič posebnega napraviti; al pozneje so bile hramovi dragocenih in umetnih pridelkov, ktere so kristjani oteli ob časih preganjanja. Te kapelice so bile z apnom ometane, na stropu so bile malane podobe. Tu je bila Kristusova glava ali križ s kamenčki ozaljšan, tam je bilo kaj iz zgodbe sv. pisma; tu spet je bil dober pastir, katakombam kaj priljubljena podoba, tam zopet ribe in ribar (sv. Peter) ali ladija, podoba cerkve itd. Na rakah so kaj ginljivi napisi, in sem
