sta to še le Leuckart in Haubner. Vsaki si je za skušnjo izbral pet mladih prešičkov zdravega plemena , od kterih sta se prepričala, da njih stariši niso bili ikravi. Tem pujskom sta dala zrele traku- ljine člene in potem sta pujska za pujskom pregledovala od časa do časa. Od vsih desetih sta le dva zdrava ostala, osem jih je bilo pa ikravih. Nekteri so imeli na tisoče in tisoče iker, drugi pa manj, eden celó eno samo. Iz tega se vidi, da je ena žival bolj pripravna za to bolezen, druga pa manj. Pujsek, ki sta ga zaklala v tretjem tednu, je imel ikre majhne, kot makova zerna; na koncu tretjega mesca zaklani so imeli še le popolnoma zrele ikre.
Dokazalo se je pa tudi, da iz svinjske ikre postane trakulja v človeku. Da bi se resnica spoznala, povžili so nekteri mladi zdravniki nalašč žive svinjske ikre in v tretjem ali četertem mescu so zapazili na sebi prava znamnja trakuljine bolezni. Küchenmeister je tudi pokazal na hudodelnikih, ki so bili na smert obsojeni, da se ikre v človeku spreminjajo v ozko trakuljo. Nekemu na smert obsojenemu je dal pervikrat štiri mesce, drugikrat poltretji mesec pred smertjo po 20 svinjskih iker v klobasi, da jih je pojedel. Ko so po smerti tega človeka razparali, našel je Küchenmeister v njem 19 ozkih trakulj, 11 med njimi je imelo že zrele člene.
»Kako pride ikra človeku v želodec, saj jo vendar nobeden ne bo pojedel?« utegne kdo vprašati.
Res je, da pameten človek ne bo žive ikre pojedel, vsaj vedoma ne, ali koliko sto in sto potov je, po kterih lahko ikra pride v človeka. V nekterih krajih imajo ljudjé navado, da jedó sirovo mesó, bodi si svinjsko ali goveje, ker je res tečno in celó zdravniki ga priporočajo slabim otrokom ali ljudém, ki so po hudih boleznih oslabeli, da poprej k moči pridejo. In kako lahko je mogoče, da človek z mesom vred povžije tudi ikro, skrito v mesu. Se vé, ako je mesó posuto z ikrami, nihče ga ne bo pojedel, ker se vsacemu
