gnjusi, ali tú je dosti ena sama, ktero človek ni opazil. Znano je, da mesarji, kuharice in gospodinje, ako delajo klobase ali druge mesne jedi, pokušajo sesekano meso, če je že dosti slano ali poprano in skušnja učí, da posebno mesarji, kuharji, dekle in gospodinje bolehajo za trakuljo. Že pred 40 leti je prerajtal dunajski zdravnik Vavru, da vsaki četerti človek, ki ima trakuljo, je ali mesar ali pa kuhar in pri vsem tem je med tacimi bolniki več ko polovica ženskih, berž ko ne zató, ker imajo pri nas večidel same v kuhinji opraviti, nekaj pa tudi, ker so sploh bolj snedne in laskerne od moških.
Nadalje, kako lahko ostane ikra v posodi, v kteri smo hranili ikravo meso, kako lahko se prime noža, s kterim smo tako meso rezali! Iz posode ali z noža pride na druge stvari, postavim na kruh, ki smo ga odrezali z istim nožem in ga nismo poprej obrisali. Kako lahko se tudi prime sluznata ikra persta na roci in od roke do ust ni daleč. Dosti je, ako imamo tako meso pri hiši, ikra se na to ali uno vižo lahko zanese do ust, posebno ako so otroci pri hiši, ki sploh radi stikujejo po kuhinjah in shrambah.
Opomniti pa moramo, da meso, ako je še tako ikravo bilo, ni več nevarno, če je pečeno, kuhano, prekajeno ali presušeno, ker vročina, dim, sol itd. zatarejo v ikrah življenje. So celó ljudjé, ki jim pečeno ikravo meso bolje diší kakor zdravo. Nevarno je le sirovo meso, pa tudi premalo presušene klobase.
Kakor pa človek od svinjske ikre dobí ozko trakuljo, ravno tako postane prešič ikrav, ako požre zrele člene te človeške trakulje. Da prešič lahko dobí vse take člene, tega mi menda ni treba dokazovati; vsaki, ki pozná prešičevo nesnažnost in požrešnost, mi bo rad verjel.
Brezkaveljčasto trakuljo je še le Küchenmeister ločil od ozke; poprej so mislili, da je to le stara ozka trakulja, kteri so izpadli kaveljci, ravno tako, kakor staremu človeku izpadajo lasje. To so mislili toliko
