zmeša. Najbolj je v tacih boleznih zvedenega zdravnika za svet poprašati, ker če bi si tudi bolnik sam znal odpraviti trakuljo, bi si vendar ne vedil pomagati v drugih boleznih, ki večkrat izvirajo iz trakuljine in so še bolj nevarne kakor trakulja sama.
Že zgor smo rekli, da je tudi človek časih ikrav in po tem, kar vemo zdaj od iker, moramo soditi, da so tudi te ikre postale iz trakuljinih jajec. Ikrav človek je na to ali uno vižo dobil trakuljina jajca v svoj želodec, ravno tako kakor ikrav prešič. Se vé, da človek ne bo vedoma pojedel taka jajca, ali vendar je mogoče, da jajce pride nevedoma človeku v usta in iz ust v želodec. Zreli členi ne gredó od trakuljavega človeka samo z blatom, ampak večkrat tudi sami za-se, tako, da človek za to še ne vé, postavim v spanji. Pa kaj še! Opazili so, da imajo taki členi v sebi nekako življenje, da se gibljejo in premikajo. Kakor polži lezejo dalje in ne samo po nočnih posodah, ampak tudi po postelji in celó po steni in med tem, ko lazijo okoli, iztresajo iz-se jajčka. Kako lahko se torej zgodi, da se prime v spanju tako jajce človeku na roko in že smo enkrat rekli, da od roke do ust ni daleč. Razun tega naravnostnega pota so pa mogoča še druga pota. V večih krajih polivajo z gnojnico zelišča, postavim solato, ktero mi sirovo jemo. Ena jajce se je prijelo solate, človek ga pojé in dobí ikro. Leuckart celó misli, da trakuljav človek lahko postane ikrav, akoravno ni trakuljinega jajca pojedel. Ako se namreč takemu človeku v želodcu vzdiguie, da mora bljuvati, prestopijo pri tej priložnosti zreli trakuljini členi iz črevesa v želodec.
Ta ali uni bi znal na to odgovoriti: Pa kaj za to, če imam tudi ikro v mesu, saj to ne škoduje zdravju. Koliko jih ima časih prešič, pa se vendar dobro počuti. Res je, da ikra, ako je le v mesu, ni ravno nevarna zdravju, ali ikra ne živí zmirom v mesu, ampak pride časih tudi v drob, postavim v jetra,
