blago utajili in vzeli tisti, ki so bili postavljeni, da ga varujejo in branijo.
Jednoč zapustí Uroš dvor Volkašinov in gré h knezu Lazarju, misleč, da bode tamkaj mogel mirneje živeti; toda zastonj, za njega ni bilo nič več dobrega na tem svetu, on ni imel nobenega prijatelja več. Lazar ga v svojem dvoru ni rad gledal in mu grenil življenje z vsakdanjim očitanjem. Uroš je bil prisiljen verniti se nazaj k Volkašinu. Neki pripovedujejo, da je Uroš tačas tako slabo živel, da ni imel večkrat kaj jesti, ampak da se je moral boriti z la koto in žejo. Ali je kdaj mogel pomisliti silni Dušan, da bo njegov ljubljenec, njegov edinec terpel tako revo in siromaštvo? Zares, zeló je premenljiva človeška sreča!
Uroš se na zadnje le naveliča tacega življenja, pa odloči zapustiti svojo domovino in preseliti se iz zemlje, ktere je bil po imenu gospodar in ktera mu ni dajala ni tega, kar je za življenje najpotrebneje; hotel je pobegniti od ljudí, ki so bili njegovi služabniki, zdaj pa so neusmiljeni gospodarji. Namenil je bil oditi v mesto Dobrovnik, ki je bilo sosedno serbski deržavi. Serbski vladavci njegovega rodú so temu mestu mnogo dobrega storili. Car Dušan mu je podelil zlate pravice, ki jih je mladi Uroš koj pervo leto svojega vladanja poterdil, pa se je zató nadjal, da ga bodo Dobrovčani radi sprejeli za gosta. Ali tudi to se Urošu ni po sreči zgodilo. Volkašin je res vzel vso oblast v svoje roke in se od dne do dne vse bolj uterjal v svoji moči, ali ga je spet zató v sercu zeblo, da bi se mogli, dokler je Uroš živ, Serbje znositi nad njim, da bi se vtegnili združiti, da iztergajo njemu iz rok vso moč in jo dajo Urošu, čigar je bila po pravici in po postavi. Volkašin je že zvedel, da se Uroš namerja v Dobrovnik umakniti, kjer bi mogel brez vsake nevarnosti živeti. Zató odloči na zadnje spraviti Uroša s pota in tako pomnožiti dozdanja svoja gerda dela z novim grehom.
