»Vuzhíti, délati, molíti —
˛So mitelni, pa ne sa mé.
Mi maſh dati léshiſhe[1]?«
»»Pazh, en ſhe je, ne ſmem ga ſkriti:
Kak oſel sraſi, no boſh mél
Shiveti dobro, kak ſi htél:
˛Svét tudi oſle ma redíti.««
54. ˛Shkarnize ali vtragliva grívniga.
»Ti déte!« rezhe mati k’ njemi,
»Poſluſhaj, kaj ti sdaj povem:
Jas tebi ojſtro prepovem,
Ne nosh, ne viſ’ze v’ róke vsemi!«
»»Pa ſhkarn’ze, mati! ſmem ja vseti?««
»Ne! kaj navrási[2], nej’ sa té:
Maſh druge rézhi, vsemi nje,
Zhi zhéſh gurazho kako meti.«
To déte boga. Pa sdaj shêla
S’ njim sazhne en nevaren shód[3].
O sapelávne, shele hod,
Po kel’ko vajnkih[4] toti pela! —
»»Pa, zhi bi vil’ze tu leshale,
Bi,«« dete miſli, »»snal bit’ ſlep:
Pa ſhkarn’ze, o ti norzhek lep!
Kak meni ne bi ſe dopale!««
»Glej, glej! s’ kém le ſo gdé povíte?
Rudézhi pantelz ’s njih viſí:
Nizh lepſh’ga ne je, kak ſte vi,
Kak zhiſto ſrebro ſe ſvetlíte.
