10. Péſem od kmeſtva.
Vſi ſtani na ſvéti potrebni nam ſo:
Pred vſémi pa kmeſtvo, goſpodſtvo, meſhtvó:
Goſpodſtvo naſ visha, to kmeſtvo redí,
To meſhtvo naſ ſteso k'nebeſam vuzhi.
Goſpodſtvo no kmeſtvo jas ’s miſli puſtím,
Le ſamo to kmeſtvo poſebno zhaſtím:
Poſhtenja je vreden naſh kmetizhki ſtan,
Da ſe je nam kmetam perglihal Bog ſam.
Moj ozha nebeſhki je vinſki gradník:
Tak rekel je Jesuſ, naſh boshji ſredník,
Gdo drugi kak Jesuſ je ſéjavez bil,
Ker naj bolſho ſéme je ſeiat’ hitíl?
Da Bog tak poviſha naſh kmetizhki ſtan,
Tak njeg’vo potrebnoſt odkriti zhé nam.
O kaj bi sazheli na ſvéti ludjé,
Zhi ne b’lo bi kmeta, ker dela sa nje!
Vſa druga mojſtríja bi bila sa nizh:
Gde najſhli bi rejo svér, zhlovek no ptizh?
Od tote mojſtríje en vſaki shiví;
Kaj koli gdo nuza, od kmeta dobí:
Kruh, vino prípóva, shivino sredí,
Pripravla ſhe druge potrebne rezhí;
En brumen no ſkerben kmet najde vſigdar
Sa vſako ſiroto pripravleni dar.
Vſi mojſtri ne délajo tel’ko kak kmet:
Sdaj orje, sdaj ſéja, sdaj ſilja gré shet’,
Sdaj mlati, sdaj véja, sdaj kleple koſó,
Sdaj reshe s’ njoj travo, ſuſhí ’s nje ſenó,
Sdaj kopa v’ gorízi, sdaj préſha njen’ ſad,
Sdaj gré vun na gmajno, shivíno ſi svat,
Sdaj junze napaja, ſi vlezhe vodó,
Shivad ſi sdaj vrazha, da ne-’de v’ ſhkodó.
