On vidi en’ga jagra ſtat’,
Ker s’ puſhkoj ná-nj’ga zila,
Kak da bi njega vſtrelil rad:
Ta b’la je njeg’va ſila.
˛S’romazhek pazh nej’[1] vedil to,
Da jagri tudi ’s kamnja ſo
Nareti, kak je toti.
To sdaj samara[2] njegov ſhpan,
No pita: »Kaj je tebi,
Brat! da beshiſh na ovo ſtran?«
»»Gdo,«« pravi? »»beshal ne bi?
Ne vidiſh v’ ſenzi jagra ſtat?
On méri? she bi vſtrelil rad,
Glej! puſhko ma nabito.««
Je nor, ker jagra ſe boji,«
Domazhi ov’ga tróſhta.
»On, kaj jas pomnim, tu ſtojí:
Kokot ſhe le ne róſhta.
On je podoben tiſtemi,
Ker jeso ma, pa ne mozhí:
On zhé, no nem’re[3] vbiti.«
6. Metul ali gisdava vtraglivoſt[4].
Kak ſonze boshji ſtolez[5] mala,
Da nam vſe ſarbe kasat’ ma:
Tak tote je natura dala
Metuli, da ſe ſhtimat’ sna.
Metul en takſhni, veſ bliſkézhi,
Na tuliki ſpreſtert zhepí,
No s’ ojſtrim okom v’ njo gledézhí
Koſmato pzhelo sagledi.
