»»Premalo virte posnaſh, hrat!««
Je rekel junez ſtari;
»»Pa to bi ja ti mogel snat’,
Da ſo poſebne ſtvari.
Kaj koli jim opravimo,
To sa dushnoſt dershíjo;
Vſe drugo pa kaſhtigajo
Kak naſho hudobijo.««
To ne ſo junzi kmetizhki:
Jas mojo glavo ſtavim;
To b’li ſo hlapzi virtovi:
Ja, ja! tak je, kak pravim.
Nek’ virt sa junze hlapze ma,
On s’ delom nje obſíli,
No nje, kak junze, kleti sna,
Zhi ſo kaj pregreſhíli.
12. Metul ino goſeniza ali lagoden[1] razhun.
En lepi piſani metul po ogradi leti,
Tam vidi eno flanzo[2] ſtat’, poſebna ſe mu sdí.
Da drugih takſhnih ne b’lo tam, tak njoj ſe pri-
blishava;
Gledézhi, da jo goſenza gladovno ogrisava,
Od nepovolnoſti nagnan ſe mozhno rasjesi,
Na takſhno visho goſenze poshertnoſt poſvarí:
»Noriza! nepremiſhleno poshêreſh flanzo vkraj.
Préj, kak ſe ſpremeníla boſh, boſh mela shréti kaj?
Poſuſh’la ſe bo flanza, zhi vſe pérje boſh po-
sherla;
Od glada préj, kak pride zhaſ ſpreménjenja,
boſh vmerla.
