V’ sazhetki, ja! naſ je natura
Poſtav’la proſte[1] ſem na ſvét;
No zhlovek bi ſe s’ nami gura[2]?
Je on to ſmél od pervih lét?
Predſtarſhi naſhi ſo hodili,
Gdé, gda no kak je keri htél;
Selene kerme ſo ſe vshili,
Jim toto je gdo branit’ ſmél?
Od njih nobeden ne je ſlushil,
Nobeden ne napreshen bil:
Nobeden vlazhil ah plushil,
Nobeden gajshle shlak dobíl.
No mi, ah mi, fuj ſram naſ bodi!
˛Smo hlapzi — ne, ſmo vósniki[3]!
Naſ ſedlo no homot oglodi,
No ſmo sa to ſhe tepeni.
No komi, komi ſmo pokorni?
Zhloveki! Kaj pa zhlovek je?
Je zhlovek al’ ſmo mi ti gorni?
Vaſ, brati! proſim, ſodite.
Mi ſmo tak lepi od nature;
Tak lep je zhlovek ne , kak mi:
On gerdo gré po dvéh, kak pure,
Po nozhi vidi kaj s’ ozhmí?
˛Se semla, da on ná-njo ſtopi,
Tak mozhno troſi, kak da mi?
Gda njemi duh is noſa ſopi
Kak ſe is naſhega kadí?
Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/40
Stran je bila lektorirana
